Večino
programov danes prenesemo preko spletnih brskalnikov.
Ti pa potem programe predajo operacijskemu sistemu in protivirusnemu programu.
Protivirusni programi so, kot pove že ime, namenjeni iskanju in odstranjevanju računalniških virusov in sorodnih zlonamernih elementov.
Težava je v tem, da protivirusni programi tudi sami predstavljajo določeno tveganje.
Za to, da protivirusni programi opravljajo svoje delo, potrebujejo seveda dostop do datotek in podatkov, ki jih pregledujejo. Tega dobijo tako, da se jim že ob namestitvi dovoli dokaj visok "hierarhični status", ki je enak ali vsaj podoben tistemu, ki ga ima skrbnik sistema.
Če se v tak program pritihotapi škodljiva koda, lahko naredi precej škode.
"Peskovniki" so v svoji osnovi nastali kot okolje, v katerih je mogoče testirati neko programsko opremo brez nevarnosti, da bi ta vplivala na sistem sam. Peskovnik je torej neko izolirano okolje, ki ne glede na dogajanje v njem, ne more škoditi "zdravju" sistema, v katerem se nahaja, saj nanj nima nobenega vpliva.
In kaj se zgodi, če se v peskovnik postavi protivirusni program?
Načeloma to pomeni, da bo vsak morebitni napad nanj pomenil težavo le za njegovo okolje, za sistem sam pa ne.
Sliši se dobro, toda kako lahko protivirusni program uspešno opravlja svoje delo, če je izoliran? Zadeva je pravzaprav dokaj kompleksna, saj zahteva precejšnje prilagajanje sistema. Zato protivirusni program ne more in ne sme imeti prostega dostopa do celotnega sistema, vhodno-izhodnih operacij, "izletov" izven peskovnika mora biti čim manj, večina zaščitnih podatkov mora biti shranjena v pomnilniku tako, da je te mogoče le brati, ne pa tudi spreminjati in še kaj bi se našlo.
Ti pa potem programe predajo operacijskemu sistemu in protivirusnemu programu.
Protivirusni programi so, kot pove že ime, namenjeni iskanju in odstranjevanju računalniških virusov in sorodnih zlonamernih elementov.
Težava je v tem, da protivirusni programi tudi sami predstavljajo določeno tveganje.
Za to, da protivirusni programi opravljajo svoje delo, potrebujejo seveda dostop do datotek in podatkov, ki jih pregledujejo. Tega dobijo tako, da se jim že ob namestitvi dovoli dokaj visok "hierarhični status", ki je enak ali vsaj podoben tistemu, ki ga ima skrbnik sistema.
Če se v tak program pritihotapi škodljiva koda, lahko naredi precej škode.
"Peskovniki" so v svoji osnovi nastali kot okolje, v katerih je mogoče testirati neko programsko opremo brez nevarnosti, da bi ta vplivala na sistem sam. Peskovnik je torej neko izolirano okolje, ki ne glede na dogajanje v njem, ne more škoditi "zdravju" sistema, v katerem se nahaja, saj nanj nima nobenega vpliva.
In kaj se zgodi, če se v peskovnik postavi protivirusni program?
Načeloma to pomeni, da bo vsak morebitni napad nanj pomenil težavo le za njegovo okolje, za sistem sam pa ne.
Sliši se dobro, toda kako lahko protivirusni program uspešno opravlja svoje delo, če je izoliran? Zadeva je pravzaprav dokaj kompleksna, saj zahteva precejšnje prilagajanje sistema. Zato protivirusni program ne more in ne sme imeti prostega dostopa do celotnega sistema, vhodno-izhodnih operacij, "izletov" izven peskovnika mora biti čim manj, večina zaščitnih podatkov mora biti shranjena v pomnilniku tako, da je te mogoče le brati, ne pa tudi spreminjati in še kaj bi se našlo.
Vse sodobne različice današnjih protivirusnih programov omogočajo "PESKOVNIK".
Ker ves promet v računalnik torej poteka skozi to presejanje je priporaočljivo, da imamo na računalniku le en protivirusni program.
Če imate nameščen Windows 10, je trenutni Defender čisto dobra izbira.
