Zvok
Zvok je mehansko valovanje, ki se širi v snovi (trdnih, kaplevinah ali plinih).
V kapljevinah in plinih je zvok vednovzdolžno valovanje, v trdninah pa je mogoče izzvati tudi prečno zvočno valovanje.
Zvok lahko opredelimo s frekvenco (višina tona) in amplitudo zvočnega tlaka (glasnost).
V ožjem pomenu definiramo kot zvok le zvočno valovanje s frekvencami v slišnem območju človeškega ušesa.
To je med 20 Hz in 20.000 Hz. Zvok z nižjimi frekvencami imenujemo infrazvok, z višjimi pa ultrazvok.
Zvočno valovanje ustvarijo zvočila. Zvočila ustvarjajo spremembe zračnega tlaka v okolici.
Ta sprememba potuje z zvočno hitrostjo v okolico. (Zvok v zraku prepotuje v eni sekundi približno 340 m,
v vodi okoli 1500 m. Najhitreje potuje po kovinah - v eni sekundi prepotuje okoli 6000 m.)
Če to valovanje naleti na kak predmet, se lahko od njega odbije (odmev). V vsakem primeru pa deluje na predmet.
Če ima ta predmet premikajoče, dele se ti lahko pričenjo zaradi tega premikati v ritmu
sprememb zračnega pritiska (bobnič v ušesu ali membrana mikrofona).
Zvok človek in živali zaznavamo z ušesi. Nižje frekvence z veloko glasnostjo pa tudi z drugimi deli telesa (vibracije nizkotonskih zvočnikov).
Zvok je mehansko valovanje, ki se širi v snovi (trdnih, kaplevinah ali plinih).
V kapljevinah in plinih je zvok vednovzdolžno valovanje, v trdninah pa je mogoče izzvati tudi prečno zvočno valovanje.
Zvok lahko opredelimo s frekvenco (višina tona) in amplitudo zvočnega tlaka (glasnost).
V ožjem pomenu definiramo kot zvok le zvočno valovanje s frekvencami v slišnem območju človeškega ušesa.
To je med 20 Hz in 20.000 Hz. Zvok z nižjimi frekvencami imenujemo infrazvok, z višjimi pa ultrazvok.
Zvočno valovanje ustvarijo zvočila. Zvočila ustvarjajo spremembe zračnega tlaka v okolici.
Ta sprememba potuje z zvočno hitrostjo v okolico. (Zvok v zraku prepotuje v eni sekundi približno 340 m,
v vodi okoli 1500 m. Najhitreje potuje po kovinah - v eni sekundi prepotuje okoli 6000 m.)
Če to valovanje naleti na kak predmet, se lahko od njega odbije (odmev). V vsakem primeru pa deluje na predmet.
Če ima ta predmet premikajoče, dele se ti lahko pričenjo zaradi tega premikati v ritmu
sprememb zračnega pritiska (bobnič v ušesu ali membrana mikrofona).
Zvok človek in živali zaznavamo z ušesi. Nižje frekvence z veloko glasnostjo pa tudi z drugimi deli telesa (vibracije nizkotonskih zvočnikov).
Zapis zvoka
Prvi zvočni zapisi zvoka so potekali v celoti mehansko.
Zvočno valovanje so usmerili na
iglo, ki je te tresljaje vrezovala v
vrteč voščeni valj. Pri predvajanju je ista igla nato te
tesljaje prenesla v tresljaje membrane. Tak način snemanja in
predvajanja zvoka so
nato posodobili z uporabo mikrofonov, magnetnih ali kristalnih glav z
iglo in ojačevalnikov. Slika prikazuje Edisonov zapisovalec in
predvajalnik zvoka na voščene valje.
Način vrezovanja brazd v vosek pa je ostal enak. Iz voščenih matric nato po posebnih postopkih izdelajo PVC plošče.
Mikroskopski pogled na iglo gramofona in brazde na gramofonski plošči.
Danes klasične plošče srečamo zelo redko. Še vedno jih izdelujejo vendar so zelo drage.
Te plošče je izpodrinil digitalni zapis na plošči CD in DVD avdio, v zadnjih časih pa še te izpodriva
digitalni zapis MP3 in njegovi nasledniki na elektronskih spominskih medijih in pretočni avdio s
svetovnega spleta (Napster in YouTube...)
Osnova vsakega zajemanja zvoka je še vedno mikrofon. Za predvajanje pa uporabimo zvočnik.
Mikrofon in zvočnik
Mikrofon je naprava, ki iz zvoka (nihanja velikosti zračnega tlaka) ustvari nihanje električne napetosti.
Zvočniki je naprava, ki deluje obratno kot mikrofon. Iz nihanja električne napetosti ustvari zvok.
Mikrofon je
prvič predstavil Aleksander Graham Bell leta 1874. Zvočnik pa so
iznašli nekaj let prej in ga uporabljali v telegrafiji.
Bel je obe napravi združil in predstavil napravo, ki je podobno kot
prej telegraf (prenos signalov morsejeve abecede), po žicah lahko
prenašala govor. Naprava je dobila ime TELEFON.
S pojavom ELEKTRONKE v začetku dvajsetega stoletja je bilo mooče šibke signale iz mikrofona ojačati.
Kmalu pa so iznašli tudi način za brezžično prenašanje zvoka... Pojavil se je RADIO.
Način vrezovanja brazd v vosek pa je ostal enak. Iz voščenih matric nato po posebnih postopkih izdelajo PVC plošče.
Mikroskopski pogled na iglo gramofona in brazde na gramofonski plošči.Danes klasične plošče srečamo zelo redko. Še vedno jih izdelujejo vendar so zelo drage.
Te plošče je izpodrinil digitalni zapis na plošči CD in DVD avdio, v zadnjih časih pa še te izpodriva
digitalni zapis MP3 in njegovi nasledniki na elektronskih spominskih medijih in pretočni avdio s
svetovnega spleta (Napster in YouTube...)
Osnova vsakega zajemanja zvoka je še vedno mikrofon. Za predvajanje pa uporabimo zvočnik.
Mikrofon in zvočnik
Mikrofon je naprava, ki iz zvoka (nihanja velikosti zračnega tlaka) ustvari nihanje električne napetosti.
Zvočniki je naprava, ki deluje obratno kot mikrofon. Iz nihanja električne napetosti ustvari zvok.
Mikrofon je
prvič predstavil Aleksander Graham Bell leta 1874. Zvočnik pa so
iznašli nekaj let prej in ga uporabljali v telegrafiji.
Bel je obe napravi združil in predstavil napravo, ki je podobno kot
prej telegraf (prenos signalov morsejeve abecede), po žicah lahko
prenašala govor. Naprava je dobila ime TELEFON.Bell je bil
najprej zaposlen kot tehnik v šoli kjer je nejgov oče pučeval
gluho-neme osebe. Pri svojem delu je spoznal tudi svojo bodočo ženo.
Zelo si je želel, da bi soproga "čutila" zvok. Zato se je zaposlil v
podjetju, ki se je ukvarjalo z razvijanjem naprav za telegrafijo. Tam
je preučeval, kako bi zvok prestavil v električni signal. Izdelal je
prvi mikrofon. Iz nejgove iznajdbe se je nato razvil
telefon. Ukvarjal pa se je tudi z generiranjem zvoka iz električnih
signalov, ki so ga uporabljali pri telegrafiji - tako so nastali
prvi sitetizatorji zvoka - elektronski inštrumenti.
S pojavom ELEKTRONKE v začetku dvajsetega stoletja je bilo mooče šibke signale iz mikrofona ojačati.
Kmalu pa so iznašli tudi način za brezžično prenašanje zvoka... Pojavil se je RADIO.
